Washington Post: Sklepni komentar

M.M.

Washington Post, 6. 5. 2012

17. aprila 2012 je potekal zadnji del izrednih zasedanj Varnostnega sveta na temo kriznega stanja v Siriji. Pogajanja so v zadovoljstvo vseh uspela, končni rezultat je bila resolucija, ki so jo podprle vse prisotne države.

V procesu pogajanj so se države odrezale dokaj dobro, z nekaj izjemami, ki skoraj niso pokazale interesa pri reševanju problema. Gre države, ki skoraj niso aktivno sodelovale pri pogajanju ali razpravi, niti niso predlagale resolucije, sprememb v resoluciji in podobno. Za te države, ki so bile pasivne, je bilo težje doseči pozitiven rezultat na pogajanjih, saj se niso vključevale v razpravo in tako niso podale svojega mnenja. Prav zato po vsej verjetnosti niso dosegle optimalnega rezultata oz. bolje rečeno verjetno niso dosegle ciljev, ki so si jih zastavile, razen če jih problematika ni zanimala. Gre za države, ki so na sejah le redko prosile za besedo ali pa sploh ne. Razlogi za njihovo pasivnost niso znani, vsekakor pa na prihodnjih zasedanjih pričakujemo več sodelovanja.

Izpostaviti pa je potrebno Ljudsko republiko Kitajsko, Rusko Federacijo, Veliko Britanijo, Francijo in Južnoafriško republiko in Združene države Amerike, saj so na pogajanjih dale vse od sebe in se maksimalno potrudile doseči zastavljene cilje. Naštete države so v pogajanja vnesle dinamiko, razvila se je goreča razprava, ki je občasno mejila na prepir, vendar so uspele ostati osredotočene na njihove interese in cilje, katere želijo doseči. Te  države so zelo dobro zastopale svoje interese, že tekom razprave so dale jasno vedeti na kaj so pripravljene pristati in kaj je zanje absolutno nesprejemljivo. Predvsem Francija je občasno pomirila razpravo in pozvala k čim prejšnji rešitvi. Kot se je izkazalo na seji, je največ truda vložila Velika Britanija, ki je predstavila svoj delovni dokument. Preostale države so ga v večini podprle, vendar se je nekaj členov na zahtevo večine moralo spremeniti ali izbrisati, kar ni bilo nujno po volji Združenim državam Amerike ter pobudnici resolucije. Kljub temu pa menim, da so vse države po večini zadovoljne z besedilom resolucije in izkupičkom pogajanj.

Vsem zgoraj naštetim državam je tudi skupno, da so se med seboj izzvale ter povprašale za mnenje, prav tako pa so se z vprašanji večkrat obrnile na sirskega veleposlanika, ki je sodeloval kot gost. Sirski veleposlanik je vseskozi  poudarjal, da stanje ni tako tragično in da se trudijo po svojih najboljših močeh. Morda bi lahko tudi med zasedanjem večkrat podal svoje mnenje, saj so se celotna pogajanja vrtela okoli Sirije, zato se je pričakovalo da bo izrazil nasprotovanja oz. nestrinjanje z nekaterimi obtožbami, ki jih je bila deležna Sirija. Gledano kot celota pa so pogajanja uspela, predsedujoče države so dobro izvedle predsedovanje, preostale države (predvsem te, ki sem izpostavila) pa so s svojim trudom uspele priti do sprejetja besedila resolucije, na predlog Velike Britanije.

V primeru nesprejetja resolucije bi bilo nerealno pričakovati izboljšanje situacije, prav tako bi bilo zelo malo verjetno, da bi sprti strani odložili orožje in prenehali z nasiljem. Mednarodna skupnost bi morala poseči po ostrejših ukrepih, z namenom dokončne zaustavitve nasilja.

Zdaj, ko je resolucija sprejeta pa je to najboljša priložnost za Sirijo, da s pomočjo mednarodne skupnosti prične z urejanjem situacije v državi, ustaviti nasilje in počasi pričeti z vzpostavljanjem normalnega stanja v državi. Sirija ima zdaj v tem procesu nenehno pomoč s strani mednarodne skupnosti, ki je v besedilu resolucije izrazila pripravljenost pomagati na številne načine, od finančne, humanitarne in vojaške pomoči, do strokovne pomoči pri ponovnem zagonu državotvornih institucij.

Kljub temu, pa se tako mednarodna skupnost kot Sirija zavedata, da je sprejetje resolucije le začetni korak dolgega procesa zagotavljanja miru in varnosti na ozemlju Sirije.