ZDA: Sklepna analiza

 

Združene države Amerike so z doseženo resolucijo relativno zadovoljne, saj je bil primarni cilj ZDA sam sprejem resolucije v čimvečji meri in obsodba izvajanja nasilja nad civilnim prebivalstvom ter obsodba kršitev človekovih pravic, zato so se tudi vzdržale uporabe veta pri manj zaželenih členih. Ostali cilji ZDA se nanašajo bolj na dolgoročno umiritev konflikta in obnovo ter presegajo časovni okvir te simulacije, zato o njih uresničitvi ali neuresničitvi ne moremo govoriti, nam pa je žal da ostale države niso bolj strogo obsodile trenutnega režima Al Asada, kljub temu, da se je na samem pričetku zadnje seje v poročilu obveščevalcev ponovno jasno pokazalo kako neresnične so trditve o prizadevanju režima za mir in ustavitev pokolov. Kar se tiče same resolucije, obžalujemo predvsem to, da se je iz prvotnega predloga resolucije brisal člen o ekonomskih sankcijah v primeru neupoštevanja resolucije, saj se bojimo, da se režim Al Asada na to resolucijo ne bo oziral nič bolj kot na druge pobude do sedaj. Naš poskus ponovne uvrstitve tega pogoja v samo resolucijo se je žal ponesrečil, deloma zaradi rahlo nespretno predstavljenega predloga z naše strani, deloma zaradi rahlo nenavadnega delovanja predsedujoče države, ki je na trenutke zavirala debato in je onemogočala naš odgovor na izražene pomisleke glede tega predloga. V vsakem primeru pa je dejstvo, da bi glede na potek glasovanja Ruska federacija ter Kitajska v primeru sprejetja tega predloga v končni fazi glasovanja skoraj gotovo uporabili veto tudi na ta člen, tako kot sta to storili pri 4., 6. in 10. členu. Obžalujemo tudi umik teh treh členov, vendar pa smo hkrati zadovoljni, da se ni zavrnila resolucija v celoti, temveč le njen manjši del.

Kar se tiče izvedba same simulacije, sva s potekom dokaj zadovoljna, čeprav sva pogrešala več tihe diplomacije in sodelovanja med državami, ki je bilo vsaj med zahodnimi državami manjše, kot bi bilo to zaželeno, za kar pa nosimo krivdo vsi. Prav tako je škoda, da so manjše države kazale izrazito pasivno držo in niso že od začetka pokazale več interesa za sodelovanje. Večjo pripombo bi lahko namenili glede predsedovanja sejam, ki je bilo na trenutke izrazito samovoljno, včasih pa znova neodločno, kar bi verjetno lahko pripisali po eni strani neizkušenosti večine sodelujočih na simulaciji, po drugi strani pa tega, da bi se morda morala vloga predsedujoče države bolj jasno določiti. Prav tako bi morda kazalo rahlo bolj jasno določiti postopkovna pravila glede sprejemanja same resolucije, saj se je po nepotrebnem veliko časa izgubilo že glede poimenovanja osnutka delovnega dokumenta. Negativen odziv Ruske federacije na našo prošnjo za predstavitev uvodnega govora je bil sicer razumljiv, glede na siceršnja trenja in tekmovanje med silama, kljub temu da naju je v tistem trenutku rahlo presenetil, dosti manj razumljivo pa je bilo vodenje seje s strani Nemčije, saj je povsem samovoljno ignorirala ZDA in konstantno zavračala prošnje za besedo, tudi v primerih, ko so ostale države ZDA povprašale po mnenju, še posebej ker naj bi bila Nemčija z ZDA v prijateljskih odnosih in naj bi imela tudi podobne interese. Z vidika količine dela, pa sva bila s kolegom precej obremenjena, saj sva imela kot predstavnika ZDA ogromno dela in dokaj nehvaležno nalogo, tako da se nisva mogla nalogi posvetiti tako kvalitetno kot bi se ji lahko sicer.