Le Monde: Članek 2

Le komu je mar za Sirijo?!

V torek, 10. aprila 2012, je potekalo drugo izredno zasedanje Varnostnega sveta na temo krize v Siriji. Veliko se je dogajalo, a nič kar bi lahko prispevalo k razrešitvi krize v Siriji. Drugo zasedanje Varnostnega sveta se je namreč začelo z obojestranskim obtoževanjem stalnih članic. Aktivni v tem smislu sta bili predvsem Ljudska republika Kitajska in Ruska federacija, Združene države Amerike in Velika Britanija pa sta se očitkov predvsem branili. Spet so letele iste obtožbe na Veliko Britanijo, da je kršila ozemeljsko nedotakljivost Sirije s tem, ko je tja poslala svoje pripadnike specialne enote. Velika Britanija pa je spet ovrgla vse očitke in še enkrat pojasnila, da so ti omogočali le razdeljevanje humanitarne pomoči. Francija pa je bila edina med stalnimi čalanicami, ki je pogovor skušala obrniti v pravo smer oziroma na pravo temo izrednega zasedanja in to je reševanje krize v Siriji. Poudarila je, da je medsebojno obtoževnje le izguba dragocenega časa. Francija pa je tudi predlagala vzpostavitev humanitarnega koridorja, ki bi povezal mesto Tartus z mestoma Homs in Hama, in omogočil prebivalcem teh mest dostop do humanitarne pomoči.

Ruska federacija in Ljudska republika Kitajska sta večkrat povprašali Združene države Amerike in Veliko Britanijo o predlogih za rešitev krize, a sami nista nič konkretnega predlagali. Proti koncu zasedanja pa je Velika Britanija predstavila oziroma prebrala osnutek dokumenta, ki naj bi služil za pripravo predloga za resolucijo. Kitajska je med zasedanjem večkrat pozvala ostale članice oziroma nestalne članice Varnostnega sveta, naj tudi one prispevajo k debati, a vse so le nemo dočakale konec izrednega zasedanja. Le Južnoafriška Republika se je nekajkrat oglasila in zahtevala določene pojasnitve.

Če smo prvo zasedanje Varnostnega sveta ocenili kot nespodbudno, moramo tokratno v najboljšem primeru definirati kot neplodno oziroma nekonstruktivno. Stalne članice, z izjemo Francije, so bile polno zaposlene z nekonstruktivnim medsebojnim obtoževanjem in kriza v Siriji je bila za njih le drugokategorna tema. Nestalne članice, z izjemo Južnoafriške Republike, pa so bile izredno pasivne oziroma dajale so občutek, da jih situacija v Siriji ne zanima. Zdaj nam ne preostane drugega kot, da počakamo na tretje oziroma zadnje izredno zasedanje Varnostnega sveta in upajmo, da se bodo tokrat članice posvetile temi zasedanja in to je razrešitvi krize v Siriji.  

L.P.